Prvi posnetek je barvno prilagojen dnevni svetlobi, drugi pa upošteva, da je glavni vir svetlobe topla žarnica in z modro, komplementarno barvo poskuša izničiti oranžen ton posnetka. Pri večjem delu prostoru kompenzacija deluje razmeroma dobro, problem pa nastane pri oknih, kjer dnevna svetloba, ki ima drugačno barvno temperaturo pronica v prostor. Zaradi modre kompenzacije dnevna svetloba, ki je sicer nevtralna, bela izgleda modro.
Kadar fotografiramo interiera sredi sončnega dneva, je kontrast med zunanjo in notranjo svetlobo velik, zato se nam kot prva smiselna rešitev najprej ponudi možnost prižiganja luči v prostoru. Svetila, ki so na voljo v prostoru pa najpogosteje uporabljajo “navadno” volfravomo žarnico, ki oddaja zelo toplo, oranžno svetlobo. Da bi bile barve prikazane čimbolj pravilno, fotoaparat poskuša kompenzirati oranžen ton:
Tak prikaz svetlobe v prostoru je nepravilen. Dnevni posnetki so naravno barvno nevtralni in pomanjkanje tehničnega znanja se najhitreje pokaže prav pri ravnovesju beline. Obstaja več načinov s katerimi se profesionalni fotografi spopadajo s tem problemom:
1. najenostavneje je pustiti luči ugasnjene – tako je barvna temperatura enotna na celotnem posnetku,
2. videografi nameščajo velike tople filtre na okna in tako poenotijo barvo zunanje svetlobe z notranjo,
3. tretji način je v zamenjavi vseh sijalk s hladnimi sijalkami, ki so uravnotežene z dnevno svetlobo,
4. četrti način je zajem večih posnetkov z različnimi barvnimi temperaturami,
5. peti način je uravnovešanje barv v postprodukciji.
Kdaj je modra svetloba zaželjena?
Konec dneva, ko sonce zaide nastopi t.i. modra ura, ko se celotno nebo obarva v zelo lepo modro barvo. Zajeti poglede obarvane z modro svetlobo v tem primeri ni tehnična napaka, ampak prikazuje dejansko svetlobo dneva. To svetlobo lahko še poudarimo s prižiganimi lučmi in ustvarimo bolj dinamičen, temnejši in bolj dramatičen posnetek:
