Široki kot zajema imajo objektivi, ki imajo goriščno razdaljo med 35mm in 24 mm (na 35mm senzorju). Manjša goriščna razdalja že označuje ultra široki kot. 50mm objektiv vidi najbolj podobno človeškemu očesu (ne da bi premaknili glavo). Razmerja med ospredjem in ozadjem so prava, objekti niso popačeni na druge načine, razen sprememb, ki nastanejo zaradi prenosa tridimenzionalnih predmetov v dvodimenzionalen prostor.
Širokokotne fotografije vsebujejo veliko število predmetov in različnih razdalj, kar omogoča posredovanje številnih razmerij, odnosov med predmeti in vpelje gledalca v sliko na edinstven način. Široki kot proti robovom raztegne predmete – bolj kot se predmeti nahajajo ob robu, bolj so raztegnjeni proti njemu. Najbolj tipična značilnost takega objektiva je ukrivljen prostor, ki poudarja razdalje – predmeti v ozadju so videti veliko bolj daleč stran kot so v resnici.
Široki kot postavi na glavo veliko pravil in tehnik, ki veljajo pri drugih lečah. Značilnosti širokokotnega objektiva so v:
– ostrem ozadju (bokeh) oz. dobri globinski ostrini,
– hitrem fokusu,
– popačenem prostoru,
– občutljivosti na flare,
– kromatski aberaciji.
Poleg naštetega veliki kadri predstavljajo izzive pri merjenju osvetlitve. Dinamičen razpon tonalitet bo pogosto večji, kot ga je senzor v fotoaparatu zmožen zajeti, zato moramo prostor doosvetljevati, za kar je potrebno kar nekaj znanja in opreme – samo ena bliskavica (po možnosti na fotoaparatu) samo še poslabša situacijo, saj ne zmore enakomerno osvetliti celotnega prostora.
Globinska ostrina je pri širokem kotu večja, vendar je globina zajema prav tako velika. Oko gledalca potuje po sliki, zato je napačen fokus oz. premajhna globinska ostrina veliko bolj moteča. Rešitev je v pravilnem izračunu hiperfokalne razdalje s čimer dosežemo maksimalno globinsko ostrino na fotografiji.
Pozicija fotoaparata pri fotografiranju je izredno pomembna, saj že najmanjši odkloni navzgor ali navzdol in levo ali desno rezultirajo v popačenih vertikalah. Da si lažje predstavljamo, se spomnimo fotografij, kjer so stavbe videti kot da padajo nazaj. Pravilo velja, da so vertikalne linije vedno v kotu 90°.
S flarom se spopadamo v vsaki situaciji posebej, kromatsko aberacijo in popačenje prostora pa v veliki meri lahko rešimo v postprodukciji.
Najpogosteje se široki kot uporablja pri pokrajinski fotografiji in arhitekturni fotografiji. Zelo dobro se obnese tudi v fotografiji bivalnih prostorov, fotografiji interierov in ulični fotografiji. Glavna prednost širokega kota je v dejstvu, da zaradi velikega zajema pokaže odnose in interakcije med okoljem in subjektom oz. povezave med prostori.