- ki je predstavljala neko povprečje vseh fotografij prostora (ne preveč preosvetljena ali podosvetljena ali preveč kriva oz. malomarno posneta in vsaj z neko mero pripravo prostora),
- je bila kompozicijsko vsaj približno narejena iz podobnega kota (razen če tega pogleda ni bilo), tako, da je bilo jasno, da gre za isto sobo,
- in na kateri se je videl nek avtorjev premislek o vsebini prikaza (na spodnji fotografiji je avtor npr. prepoznal vrednost kamina v prostoru in ga namerno vključil v kompozicijo).
Prednost tega pristopa je v prikazu razlik med avtorji glede na znanje (o opremi, ureditvi, postpodrukciji ipd.), pristop, izkušnje ipd. pri fotografiranju nekega prostora v danih svetlobnih pogojih, vendar ne zmore upoštevati gledalčevega predznanja. Poleg tega so si avtorji fotografij zelo različni med samo in je zato nedosleden v primerjavi.
Na nekaterih fotografijah sem poskušala uporabiti del svoje opreme in fotografirala sobe brez dodatnega urejanja, vendar je pri tej primerjavi težko potegniti mejo- kdaj kot avtorica začnem uporabljati svoje znanje? Ko postavim fotoaparat? Ko uporabim stativ? Ko premaknem kak element v prostoru? Če uporabljam le naravno svetlobo?
Fotografi uporabljajo različne pristope pri tem in se predvsem pri nočnih posnetih odločajo za svoje fotografije prej-potem, medtem ko pri dnevnih uporabljajo prvi pristop. Katera je bolj objektivna in za gledalca bolj informativna možnost, še ne vem.
