BLOG
VSE O FOTOGRAFIJI BIVALNIH IN KOMERCIALNIH PROSTOROV
Prednosti in pomanjkljivosti širokega kota
Široki kot zajema imajo objektivi, ki imajo goriščno razdaljo med 35mm in 24 mm (na 35mm senzorju). Manjša goriščna razdalja že označuje ultra široki kot. 50mm objektiv vidi najbolj podobno človeškemu očesu (ne da bi premaknili glavo). Razmerja med ospredjem in ozadjem so prava, objekti niso popačeni na druge načine, razen sprememb, ki nastanejo zaradi prenosa tridimenzionalnih predmetov v dvodimenzionalen prostor.
Širokokotne fotografije vsebujejo veliko število predmetov in različnih razdalj, kar omogoča posredovanje številnih razmerij, odnosov med predmeti in vpelje gledalca v sliko na edinstven način. Široki kot proti robovom raztegne predmete – bolj kot se predmeti nahajajo ob robu, bolj so raztegnjeni proti njemu. Najbolj tipična značilnost takega objektiva je ukrivljen prostor, ki poudarja razdalje – predmeti v ozadju so videti veliko bolj daleč stran kot so v resnici.
Široki kot postavi na glavo veliko pravil in tehnik, ki veljajo pri drugih lečah. Značilnosti širokokotnega objektiva so v:
– ostrem ozadju (bokeh) oz. dobri globinski ostrini,
– hitrem fokusu,
– popačenem prostoru,
– občutljivosti na flare,
– kromatski aberaciji.
Poleg naštetega veliki kadri predstavljajo izzive pri merjenju osvetlitve. Dinamičen razpon tonalitet bo pogosto večji, kot ga je senzor v fotoaparatu zmožen zajeti, zato moramo prostor doosvetljevati, za kar je potrebno kar nekaj znanja in opreme – samo ena bliskavica (po možnosti na fotoaparatu) samo še poslabša situacijo, saj ne zmore enakomerno osvetliti celotnega prostora.
Globinska ostrina je pri širokem kotu večja, vendar je globina zajema prav tako velika. Oko gledalca potuje po sliki, zato je napačen fokus oz. premajhna globinska ostrina veliko bolj moteča. Rešitev je v pravilnem izračunu hiperfokalne razdalje s čimer dosežemo maksimalno globinsko ostrino na fotografiji.
Pozicija fotoaparata pri fotografiranju je izredno pomembna, saj že najmanjši odkloni navzgor ali navzdol in levo ali desno rezultirajo v popačenih vertikalah. Da si lažje predstavljamo, se spomnimo fotografij, kjer so stavbe videti kot da padajo nazaj. Pravilo velja, da so vertikalne linije vedno v kotu 90°.
S flarom se spopadamo v vsaki situaciji posebej, kromatsko aberacijo in popačenje prostora pa v veliki meri lahko rešimo v postprodukciji.
Najpogosteje se široki kot uporablja pri pokrajinski fotografiji in arhitekturni fotografiji. Zelo dobro se obnese tudi v fotografiji bivalnih prostorov, fotografiji interierov in ulični fotografiji. Glavna prednost širokega kota je v dejstvu, da zaradi velikega zajema pokaže odnose in interakcije med okoljem in subjektom oz. povezave med prostori.
Najlepši čas za fotografiranje arhitekture
Najlepši čas za fotografiranje arhitekture je čas, ko se nebo obarva v čudovite škrlatne odtenke. Lepo je še posebno, ko so na nebu oblaki in se prižgejo prve lučke v domovih.
Primer podstrešne spalnice
Tokratno naročilo je bila hiša v bližini Kranja. Zaradi nizkih in večinoma belih stropov ni bila tehnično zahtevna fotografska naloga. Največji izziv je predstavljalo preurejanje prostora. Hiša je velika in ima dve stanovanji z ločenim vhodom ter dvema vrtovoma in sadovnjakom. Delo na terenu je trajalo skoraj štiri ure in bi se ob vztrajnem popravljanju gotovo podaljšalo na dva dni, zato sem poiskala kotičke, ki so zahtevali manj preurejanja.
Na spodnji sliki je primer spalnice.
PREJ POTEM
Spodaj so predstavljene dileme in rešitve, ki so nastale pri fotografiranju te spalnice.
Prvo fotografijo je posnel agent ob svojem obisku. Sama višina posnetka je dobra, saj je površina stropa majhna. Najpomembnejši element – ravne linije so glede na razmere (kompakten fotoaparat s širokim kotom, fotografiranje brez stativa in brez postprodukcije) pohvalne, a nikakor zgledne.
Všeč mi je, ker kompozicija ponuja veliko informacij o sami sobi- vrata, ki nas peljejo iz sobe, omare na desni, vidimo posteljo in kavč ter dvoje oken. Obilje informacij pa naredi obenem prostor vizualno manjši (vidimo vse tri stene sobe). Težavo predstavlja tudi staro pohištvo, ki ne prispeva k ustvarjanju občutka novega. Slika je razmeroma dobro osvetljena, saj okna niso pretirano prežgana, obenem pa vidimo tudi detajle interiera, a na drugi strani fotografiranje v okna povzroča kontrastno sceno in neenakomerno osvetlitev.
Moji cilji:
- ustvariti svetel prostor
- ustvariti velik prostor
- pokazati dobro ohranjen parket
- izpostaviti veliko svetlo okno
- odvniti pogled od starega pohištva
Če bi se odločila za fotografiranje proti oknu, bi morala odstraniti veliko pohištva in popolnoma preurediti in očistiti balkon, ki se je nahajal za oknom. Iz praktičnih in predvsem časovnim razlogov sem se zato osredotočila na posteljo. Prostor sem doosvetlila z dvema lučema, v postprodukciji pa sem poleg linij poskrbela za lep izgled lesa. Gotovo bi oblekla posteljo v tople, rdečkasto-rjave odtenke, saj trenutna posteljnina ustvarja preveč razdrobljen občutek. Cilji, ki sem si jih zadala ob prihodu v sobo so doseženi, soba je prostorna, svetla, dobro ohranjen parket pa jasno viden.
Ljudje na fotografijah nepremičnin
Fotografije nepremičnin najpogosteje predstavljajo prostor kot je, na najbolj objektiven način. Ljudje ali živali, ki se potihoma ali namenoma prikradejo na slike bivalnih prostorov so zelo moteč element:
Tudi, če so v kompozicijo postavljeno namenoma, to ni vedno prava odločitev: (pasje dlake na kavču?)
A arhitektura je hladna stavba, z zidovi in opremo, do katere gledalec težko razvije topel odnos.
Eden izmed prvih arhitekturnih fotografov, ki so redno vključevali v svoje fotografije ljudi je bil Julius Shulman: “I wanna show arhitecture being functional”. S postavitvijo oseb v sliko fotograf pritegne pozornost gledalca, da vidi drug aspekt funkcionalnosti prostora.
Vendar so arhitekturni fotografiji ljudje v drugem planu zanimanja, pazljivo vključeni tako, da vdahnejo prostoru življenje, pokažejo razsežnost prostora in možnosti za različne načine življenja v njem. Pomagajo gledalcu, da se lažje vidi tam.
Dobre fotografije bivalnih prostorov namenjenih za prodajo vključujejo ljudi tako, da so generalizirani – ne moremo reči, da je na sliki sosedov Janez ali Marjeta. Kakor hitro namreč jasno pokažemo osebo na sliki povemo tudi koga (katero skupino ljudi: družine, poslovneže ipd.) s sliko naslavljamo. Pri tem pa želimo biti čimbolj splošni in nagovoriti najširši krog ljudi.
Niso vsi ambienti primerni za vključevanje ljudi. Odločitev naj temelji na: vrednosti stanovanja (dražje stanovanje = vključitev ljudi), hiše, velikosti sob (večje sobe = vključitev ljudi), izčiščenosti arhitekture (bolj izčiščeno = vključitev ljudi) ipd. V pravih primerih pa ljudje lahko pokažejo dodano vrednost prostora in dajo piko na i fotografiji.
